Odločitev se je zgodila takorekoč samodejno in naravno, bila je lahkotna kot peresce. Prijateljica Urša je podrobila idejo, v mislih sem se prestavila za prodajni pult in investicija se ni zdela previsoka. Tekom časa je seveda narasla, ampak človek ne bi stopil na nobeno pot, če bi že v štartu vedel za vse zadihane klance.

Vzbrstela je torej nova vejica na mojem camino drevesu, ki raste organsko, nekako samo od sebe. Na enem od pultov letošnjega Knjižnega sejma bo torej pisalo: camino.

Tako kot pri stroških sem tudi obseg priprav nekoliko podcenjevala. Kaj, vzamem knjige in grem, sem malček naivno razmišljala. Ampak ti povem, da meni ta naivnost pravzaprav kar dobro služi. Spravi me v situacije, kjer moram stopiti na prste, in na koncu sem ponosna kot le kaj! Sejem v tem pogledu ni bil izjema.

Zadnji mesec pred otvoritveno svečanostjo so se priprave stopnjevale in na koncu navile obrate, ampak to je bil šele začetek sedemdnevnega “taborjenja” na sejmišču. Knjige, ki so že pošle, je bilo treba potegniti iz zaloge distributerja. Misli so se začele vrteti okrog označevanja, darilc in sejemskih akcij. Tik pred zdajci je prišel še impulz, da se moj caminoshop.si prekopicne v camino-corner.com, kar je pomenilo celovito prenovo celostne grafične podobe. Logotip je v učinkovitem zamahu preobraženo poletel v nebo s pomočjo metuljevih krilc, sestavljenih iz rumenih puščic. In v njih se zrcali celo kotiček, si lahko zamisliš kaj lepšega?! Za dušo oblikovalke je bil to imeniten etapni cilj. Odpiral je pot navdihu in novim grafičnim izrazom ljubega camino kotička.

Na hrbte kazal za knjigo se je zapisal seznam opreme za camino – to bo moja drobna sejemska pozornost, ki pa je za nekoga, ki se prvič podaja na camino, lahko pomembna spodbuda. Stojalo, imenovano tudi pingvin, je nekaj, kar mali založnikec skoraj nujno potrebuje. Na mojem se je znašel novorojeni logotip in fotografija, ki mi jo je pomagala izbrati Sanjina zlata presoja. Mala pingvinja mladiča bosta s pulta opozarjala na sejemske priložnosti, sem sklenila in ponovno zagnala dizajnerski strojček.

Zadnji ponedeljek pred sejmom je minil v znamenju tehnoloških dilem in izbir. Sejem mora menda nuditi možnost plačila s kartico, mar ne? Dobra novica: Chat GPT zna hitro napraviti doktorat iz napravic za plačevanje na terenu in tiskanje računov. Slaba novica: sem omenila naraščanje stroškov?

Tik pred sejmom so se v mojem natovorjenem avtu znašla še stojalca za knjige, razstavno stojalo za obeske in tronadstropne košarice za moje camino izdelke. Vse v črni barvi, kot bo tudi prodajni pult. Naj izstopa le tisto, kar bo na njih, s svojim sončnim sporočilom: samo pojdi!

Šest “kvadratk” zbirke Camino & jaz se je ponosno vzpelo na stočke in usločilo svoje hrbte, prisedel je tudi angleški prvenec. Drobižnica Camini se je s svojima večjima sestrama ustoličila na vogalih mize, tako bodo imele najlepši razgled. Pingvinja družina je strumno zavzela svoje položaje. Sejem se lahko prične!

Prvi dan je poleg moje sejemske premiere vseboval tudi pogovor na Pisateljskem odru. Zaradi vsega zgoraj naštetega je priprava nanj prejela borno količino časa. O položaju urinih kazalcev ne bi izgubljali besed, moram pa ti položiti na srce, da si vedno shrani papirje prejšnjih priprav. Včasih ti rešijo kožo.

Sejemski stroj se je torej zagnal in brez predaha za malico trajal sedem dni po enajst ur.

Konec tretjega dne sem ugotovila, da si ne morem privoščiti večernega sprehoda skozi maile, ker me odzivi stanejo dragocenega spanca. Izkušena sejemska soseda me je tudi podučila, da si je dobro vnaprej pripraviti garderobo za vseh sedem dni …

Naslednjič bom vedela – sejem te ugrabi celega. Domov prihajaš spat in napolnit termovki kave in čaja, to je to!

Približno istočasno, četrti dan, me je razsvetlilo dejstvo, da mi hoja do sejmišča vzame ravno toliko časa kot vožnja, tako da sem vozovnico za mestni promet potisnila na dno torbice. Ura in pol hoje – razdeljena na jutro in večer – je tisto, kar moj sejemski režim še edino prenese. In ne samo to, odlično ga dopolni in uravnovesi. Prav kot na caminu: četrti dan stvari stečejo!

Sejemske ure so minevale hitro, mimohod se v knjižnem mravljišču namreč nikoli ne ustavi. In kdor želi svojo prižnico dodobra izkoristiti, bo predano na voljo svoji doktrini in obiskovalcem vsako minuto.

Ob mojem prodajnem pultu so se ustavljali znani obrazi camino bejb in fantinov, številni naročniki, prijatelji, sorodniki, sokrajani, novinarska peresa, eminence in golob-radi predsedniki s svojimi damami. Presenečali so popolni neznanci s pohodniškimi izreki, ki so me sezuli. Spoznala sem kar nekaj novih prekaljenih romarjev, s katerimi smo nadušeno izmenjevali informacije. Srečanja so porodila tudi veliko ganljivih zgodb, ki so orosile očesne kotičke. “Kar čustva mi je odprlo, ko sem prijela v roke vašo knjigo,” se je opravičevala gospa, ki se je na camino podala po zmagi nad težko boleznijo.

V tej pisani množici so mi bila zelo dragocena tudi srečanja z vsemi, ki jim je ob besedi camino korak obotavljajoče zastal. “Enkrat bom šla,” sem na sejmu slišala tolikokrat, da vem, da moram še priti! Verjamem, da se je vsaka od teh duš med pogovorom pomaknila kanček bližje svobodnemu dihu in pogumni odločitvi, da gre.

Zelo mi je ostala v spominu deklica, ki se je kar dolgo zadržala pri meni. Srkala je informacije, spraševala, poslušala in kar ni se mogla premakniti naprej. Da jo življenje izziva, ni skrivala. Njena krhkost me je opominjala na lastne negotove čase, preden me je vzel v roke camino. Ve, da bo šla. In jaz vem, da bo zmogla. Slutim njeno pokončno silhueto, ki se bliža kamnu s številko 0,00 tam na robu Atlantika, in vidim njen novorojeni lesk v očeh. “Polepšali ste mi dan!” se je poslovila z glasom, obarvanim s svežim odtenkom optimizma.

“Prisluškovala sem tvojemu predanemu razlaganju strankam ob stojnici in te iz dneva v dan bolj občudovala. Želim ti vse dobro, tebi in tvoji družini, pa mnogo pohodov po pokrajinah, ki dajejo moč za potovanje vase,” me je po sejmu z elektronsko pošto razveselila draga sejemska soseda Ifigenija. Prijetno vzdušje smo si stkali mali naseljenci Steklene dvorane in postali kar nekakšno pleme.

Naj se za hip pomudim še pri končni bilanci. Zna biti, da je večina soborcev – ponudnikov knjig – odšla s sejma z debelejšo denarnico kakor jaz. A po drugi strani se zavedam tudi drugih valut: verjetno je redkokdo zapuščal sejmišče z bolj nahranjeno dušo.

Sejem je, da sejem. Semena dobrih namenov in obetov, skoraj obljub. Zasejala se bodo tam, kjer so stiske in praznine že zrahljale zemljo, in vzklila v nove svobodne pohodniške dni.

/zgodba je nastala na pobudo Dušana Waldhütterja kot prispevek njegovi knjigi “Awaken by Travel”/ 

Bil je nekakšen tihi glasek, ne nekaj v nebo vpijočega. Če ne bi bilo moje tretje hčere, takrat enajstletne smrkljice, ne vem, če bi ta šepet sploh dobil volilno pravico. Sanja pa je takoj rekla ja. Pejva!

In sva šli. Na najin prvi camino. Izbrali sva začetnih deset dni Camina del Norte, ki sicer v celoti meri zajetnih 825 kilometrov. Odgriznili ga bova delček, za pokušino, sva rekli.

Slonice nosijo male slončke pod srcem skoraj dve leti – dvaindvajset mesecev, če smo natančni. Podobno zajeten kos časa je potreboval tale moj zarodek od spočetja do prvega samostojnega vdiha.

Nastanek spletne trgovine je zanetila iskra zamisli, da bi del svoje oblikovalske žilice uresničila v obliki dizajnerskih kolekcij, torej “uporabnih izdelkov s konceptom”. Ta želja v meni utripa že desetletja, a doslej noben impulz ni premogel dovolj vsebinske substance, dovolj močnega zakaja, da bi povlekel čez začetniška spotikanja in strme klance nove dejavnosti.

Sedanji impulz to ključno sestavino ima, imenuje se camino. Poganja ga tolikšen zakaj, da so tudi kje, kdaj in kako nekega lepega dne našli svoje odgovore. Ni se hotel umakniti, ni želel presahniti. Ves čas dolge slonje nosečnosti je potrpežljivo stopal ob meni in čakal na svoje minutke. Ki so hočeš nočeš morale prerasti v ure, dneve in tedne, posvečene samo njemu. Brez tega ne bi bilo nič. Razmakniti so se morali redni projekti, na voljo so morale biti finance in bognedaj da bi me spotoma zadela kakšna ljubezenska zgodba. Vsi dobri nameni bi šli v tri krasne.

Danes se je torej podričnil skozi porodni kanal moj ljubi otroček, spletna stran CaminoShop.si. Moja camino platforma. Rumena barva tokrat ne pomeni, da ima bitje zlatenico, le čezinčez je razpotegnjena rumena puščica, slavni simbol camina.

Tekom ustvarjanja trgovine se je izkazalo, da so mi bolj kot “izdelki s konceptom” pravzaprav pomembni ostali sklopi. Da imajo moje knjige nekje spodoben spletni dom. Da so potopisi s ključnimi podatki o poteh dostopni na klik. Da imajo svojo spletno izložbo tudi predavanja in delavnice, ki bodo opogumljale in vabile na pot.

Navdušuje me tudi dejstvo, da lahko pomagam nekomu, ki ga camino kliče, tudi takrat, ko spim. Kajti zelo možno je, da se čas tvoje in moje noči ne prekrivata.

Stvarstvo je torej poskrbelo za vse, kar življenjski cikel poganja naprej. Zarodek je prejemal zadostno količino skrbne pozornosti in začel ljubezen vračati še pred uradnim rojstvom. S potopisi sem se ukvarjala na koncu in sem se morala petkrat sprehoditi čez fotografije vseh odprav. Zaradi tehničnih postopkov pač. Tiste slike, ki se še niso znašle v knjigah, sem sploh prvič razgrnila na velikem zaslonu računalnika, prej sem jih urejala samo s telefonom. Prizori osupljive lepote so bili na veliki površini prava puščica v srce in denimo ob Caminu dos Faros sem postajala kar omotična.

Poti so na veličasten način ponovno zlezle vame. Prepojile so me s svojimi čarobnimi substancami in občutki doživetih zgodb. Vedno bolj me je mehčalo spoznanje, kakšen kapital so ti spomini, fotografije, besedila in kakšno bogastvo nosim v sebi zaradi prehojenih poti. Zadeta od presežnega sem se hvaležno priklanjala soromarjem in lastnemu pogumu, zdravju, vzdržljivosti, včasih tudi nesmislom in burleskam. Vse to je camino.

Torej se je ljubezenska zgodba vseeno zgodila.

S fotkami nisem skoparila in kakšen spletni strateg bi se znal zmrdovati. Ne samo, da bi mi ozka selekcija razparala srce. Ob mislih na moje sopotnike se je porodila tudi želja, da se čez skupne dogodivščine sprehodijo še sami. Da še njih zadane kakšna puščica spominjanja. In da prizore prepoznajo romarji, ki so se čeznje sprehodili v nekem drugem času. 

Spletno trgovino sem zidala sama. Od začetnega pospeška in ob občasni dragoceni podpori Navdiha d.o.o. – Marko, hvala! Zato bodi pri ogledu prizanesljiv. Upoštevaj dejstvo, da je pred teboj delo WordPress-samoukinje z malo znanja in veliko volje. Verjetno ima stran še ogromno napak, če jih odkriješ, bom vesela sporočila. Sem se pa ob objavi držala načela: bolje narejeno kot popolno.

–

Pravkar je še zadnji, letošnji Camino del Sur našel pot na medmrežje, v zame značilnem nočnem miru. Moja camino-identiteta je našla svoj dom, kjer bo lahko široko koristna in globoko ustvarjalna. Ko tole pišem, je zame sveta noč, blažena noč. Nekaj je dopolnjeno, a vem, da se na drug način šele začenja …

Sloni so živali, ki marsikoga navdušujejo z mešanico miline in mogočnosti. V čast mi bo, če se oba atributa oprimeta tudi moje spletne camino dežele.

www.CaminoShop.si  Vabljeni k ogledu!

“Akcija sproži reakcijo,” izusti namesto pozdrava, ko njegova visoka postava stopi skozi moja vrata. Tudi tokrat – kakor pred dvema letoma – z vrečko v rokah.

“Akcija” je verjetno moja novoletna pošiljka, hitim sklepati, oko pa že škili v rumeno vrečko iz papirja.

Zelo živ je še spomin na copate z napisoma E in VA. Po italijansko IN GRE. S to idejo me je sezul – ker pač jaz večkrat kam grem – in me hkrati obul v udobno domiselnost.

Zdaj se v mojih rokah ponovno znajde par, ki mu ni para. Na modri podlagi se bleščita rumeni puščici, ki vsakega polnokrvnega romarja zadaneta v srce. Barvno ujemanje z logotipom mojega CaminoShopa-v-nastajanju je tako izvrstno, kot bi se barve prelile na usnje direktno z ekrana. Celo očesi, občutljivi na nianse, ne najdeta odstopanja.

Puščici sta obrnjeni nazaj proti osebi, ki copatke nosi. Ne naključno.

“Kjerkoli po svetu korak ti blodi,
vedno nazaj k sebi naj pot te vodi.”
– Tone S.

To piše na lističu, vloženem v copato. Hitro postane jasno, da gre spet za zgodbo z repom in glavo. Z idejo in izvedbo. Z vsebino in obliko. S simbolno in uporabno vrednostjo.

Prejela sem silno udoben dom za noge, to potrdijo prvi koraki. Da gre za copate, izdelane ročno in skoraj večnega roka trajanja, izvem kasneje. Z Romanom, čigar roke so po Tonetovi zamisli ustvarile izdelek, kmalu rečeva besedo, dve, tri. Verjetno ne zadnjih.

–

In tako zgodba o copatih dobiva svoje očarljivo nadaljevanje, moj CaminoShop pa nov artikel.

Nekateri ljudje niso veliki le po postavi, pač pa tudi po dometu idej in razsežnosti srca. Tako razmišljam o Tonetu, ki zadnje mesece hodi svoj camino posebne sorte, ne prav daleč od domačega praga. Naj ga pot nagradi prav tako bogato kot mene moji koraki tam daleč vzdolž Atlantika. In ga nekega dne pripelje tja, kjer je toplo, udobno in domače. Prav kakor je mojim nožicam v njegovih obutvenih kreacijah.

Hvala, draga fanta. Zamisel in izvedba si zaslužita čisto petico. In moj poklon!