/zgodba je nastala na pobudo Dušana Waldhütterja kot prispevek njegovi knjigi “Awaken by Travel”/
Bil je nekakšen tihi glasek, ne nekaj v nebo vpijočega. Če ne bi bilo moje tretje hčere, takrat enajstletne smrkljice, ne vem, če bi ta šepet sploh dobil volilno pravico. Sanja pa je takoj rekla ja. Pejva!
In sva šli. Na najin prvi camino. Izbrali sva začetnih deset dni Camina del Norte, ki sicer v celoti meri zajetnih 825 kilometrov. Odgriznili ga bova delček, za pokušino, sva rekli.
S frfotajočim otroškim navdušenjem je dekletce igraje premikalo meje svojega in nevede tudi mojega sveta. Danes, ko je za menoj že 17 odhodov na camino, sem še vedno ponosna na dejstvo, da sem se hčeri pustila voditi. Zavita v zapredek strahov in ugank, s katerimi me je zadnja leta obložilo življenje, sem kopirala delčke njene osebnosti, ki so delovali tako svobodno in srečno. Vsak izziv je bil zabaven, vsaka praznina pred nama pa vabilo pustolovščini. Kakšen strah neki!
Na poti sem se šele dobro zavedla, po čem hrepeni moje srce. Seveda, po svobodnem dihu. Ampak če iščemo rešitve znotraj istih omejenih gredic naših malih vrtičkov, zajemamo zelo ozko. Možnosti je komaj za peščico in vse smo že preizkusili …
Najbolj očitno darilo prvega camina, ki sem ga z užitkom odvijala vsak dan na poti, je bil pogled na otroka, polnega vrlin in sončne radosti. Iznajdljivega, trpežnega, sočutnega. Brez enega samega naveličanega “a je še daleč?”. V mojih očeh se je mali deklič v dobrem tednu prelevil v opolnomočen organizem, ki je v vseh pogledih kos življenju. Hkrati pa sem se ob premaganih izzivih – ki na caminu vendarle so – začela zavedati, da niti jaz nisem od muh. Španske “nadaljevanke”, kar so najine poti z leti postale, so med nama stkale dobro mero spoštovanja in zavezništva, mene pa osvobodile starševskega bremena, kako otroka “pripraviti na življenje”. Glej no glej, delo je že opravljeno!
Skupnih caminov sva nanizali do tega dne že devet.
Največje darilo pa sva pravzaprav skozi prašne kilometre na poti podarili vsaka sebi. Veva, da zmoreva marsikaj, in to je neke vrste supermoč. Sanja je prejela doto za življenje, ki je ne oglašuje noben šolski sistem in se ne kupi v nobenem shopping centru. Jaz pa sem spotoma v sebi odkrila tudi pogum, da se zazrem v praznino v duši. Zadnja leta sem se je izogibala kot hudič križa, ker bi pogled vanjo ogrozil mojo “popolno življenjsko zgodbo”: lep poklic, tri zdrave in uspešne hčere, nova hiša, čvrsto partnerstvo, ki … pa to ni bilo več. Poleg običajnega vina tinto ob romarskih večerjah sem si z vsakim korakom nalivala tudi čistega vina o najini zadnji večerji.
V odmiku od vsega znanega sem končno podelila veljavo svojim občutkom. Duša se mi je zahvalila z velikim smehljajem, ki traja še danes.
Camino človeka pokliče, pravijo. Verjamem, da nas vse življenje kličejo “naše stvari”, če se le znamo odmakniti, obstati, utihniti. Zaupati tišini v sebi in stvarstvu, ki šepeta skozi njo.
Na camino se od leta 2017 odpravim dvakrat letno in se tam malo pomenim s seboj. Naredim nekakšen pregled, kako stojiva z življenjem. Opazim svoje dosežke, se potrepljam, ozvočim tihe glaske v sebi in nastavim kompas.
Domišljam si, da mi moje poti vedno znova odkrivajo sveti gral, ki ni namenjen samo meni. Danes, ko bi že lahko odštevala leta do upokojitve, se zdi, kot da sem šele na pomembnem začetku. Pišem, objavljam, oblikujem. Izdajam knjige. Predavam. Moja zbirka “Camino & jaz” narašča iz leta v leto, podala se je tudi v beli svet. Navdušeno urejam spletno mesto caminoshop.si, kjer delim svoje izkušnje. Svetujem in opogumljam. Veselim se z vsakomur, ki “gre”, in se vrne s čisto svojim nasmehom v duši.
Hoja je postala moj Baltazarski strojček tudi doma, ne le na caminu. Kot blagodejna rutina me vsak dan malo popravi. Vrača me k sebi, tam so vsi odgovori in tam je vedno vse prav. Na prelomnici – te se pogosto oblečejo v kostum stiske in zmede – pa je bila odločitev za camino najbolj veličastno darilo sebi.
Ker ja, zaslužim si ga.
In zaslužiš si ga tudi ti.
Znati je treba samo hoditi.
