/kdaj: 30. 4.–4. 5. 2025
/kje: Oglej–Sveta Gora
/koliko: 93 km, 5 dnevnih etap
/kdo: Ana Marija Ž., Bojan Ž., Irena Z., Andreja K., Eva R.
O glej, Oglej!
Goriški camino / dan 1
Tržič — Oglej/Aquileia — Škocjan/San Canzian d’Isonzo
17 km
Po mesecih dogovarjanj, priprav in treh dneh intenzivnega finiša ob 2.50 zjutraj pošljem svojo prvo knjigo mednarodni založbi. Za praznovanje ni časa, ni ga niti za spanje. Privoščim si samo dolg globok utrujen izdih … in pogled na urine kazalce. Čez dve uri me poberejo! Ježeš.
Šele ob tretji se lotim pakiranja nahrbtnika in tega načina v splošnem ne priporočam. V dveh urah opravim presenetljivo veliko in ob petih sem dejansko nared: šestnajst prejšnjih caminov je v proces le vneslo nekaj rutine. Čaka me prevoz z avtom, vlakom, taksijem in avtobusom, potem pa pol etape hoje. Saj bo dan poskrbel sam zase? Saj bo?
Na Jesenicah našo petčlansko ekipo pričaka moj bratranec Roman, tudi skupni prijatelj. Jeklenega konjička, s katerim smo prispeli, odpelje pod varovano strehico, tam bo počakal na naš povratek. Na vlaku do Nove Gorice odspim kitico, a to je ravno tista, ki te onesposobi bolj, kot si bil onesposobljen prej. Od izstopa iz vlaka naprej nekako napol obstajam. Anči obvladuje logistiko, jaz pa hvaležno koracam za skupino. Taksist iz Neaplja nas za 30 evrov prepelje na drugo stran meje in v nekaj pičlih minutah kar dobro zasluži. V italijanski Gorizii se znajdemo na avtobusni postaji, na kateri prebivajo angeli. Gospod, ki prebere vprašaje v naših očeh, prime Anči za roko in jo odpelje do križišča, kjer lahko kupi vozovnice. Časa je komaj kaj, po štirih minutah že pripelje avtobus za Oglej in hvaležno skočimo nanj, z vozovnicami v rokah.
Še preden ura odbije deseto, že srkamo požirke kave pred veličastno baziliko v Ogleju. Pustolovščina se pričenja in počasi se tudi vame vračajo znaki življenja. Kofein ni brez razloga tako slavna substanca. Hoja pa bo opravila preostanek budnice!
Skoraj dve tisočletji staro svetišče v Ogleju si navaden smrtnik lahko ogleda za protivrednost 5 evrov. Če kupi pred tem še kredencial za Goriški camino, je cena vstopnice le 2 evra. In kredenciali so brezplačni, heh. Včasih se splača biti romar, tudi če se boš sprehodil samo nad talnimi mozaiki slavnega svetišča. Nastali so v davnem 4. stoletju našega štetja! Naredimo torej dobro kupčijo in namenimo delec dneva sprehodu pod cerkvenimi oboki. Mimogrede: mislim, da je ogled vreden tudi petih evrov. Priporočimo se vsak svojemu božjemu obličju, naj nam nakloni podporo pri hoji, potem pa si že nameščamo “bojno” opremo: v steklenicah je voda, na glavah čepice, na koži sončna zaščita. Na ramah nahrbtnik.
Natanko ob poldan pod starim zvonikom … na trgu Capitolo naredimo štartni posnetek ali dva, nato pa zakoračimo po lepi Sveti poti/Via Sacra mimo izkopanin starodavnega pristaniškega kanala. Ko zapuščamo zaselek Monastero, nalepke z oznakami izginejo. Oglejsko podeželje prečkamo po poljskih poteh, ampak se za izgubljenost ne menimo preveč, kajti vreme je lepo, noge spočite in v kanalih, ki vijugajo ob poti, nas spremlja očarljiv par belih labodov.
Manj romantična od labodov pa je sončna pripeka. Naselja San Lorenzo s čudovito romansko cerkvijo ne uspemo naciljati, več sreče pa ima središče Fiumicella. Vročina brez senčnih mest nas primora v več zbranosti, kajti naslednje gostišče se nam ne sme izmuzniti. V kavarni posedimo debelo uro. Štirje decilitri radlerja v senčni oazi so zmagovalna izbira, kava po njih pa nujnost, ki nas ponovno spravi v pogon.
Most čez Sočo zgrešimo, kar se izkaže za odlično napako. Pot nas namreč privede do turkizne rečne lepotice, obdane z belimi prodniki. V spodnjem perilu, neuradnih romarskih kopalkah, se vržemo v osvežilno kopel, vsak do svojega željenega nivoja: do gležnjev, kolen ali drznejših opcij. Potopim se v bistro hči planin do vratu in doživim pričakovani preporod, ki odplakne vse napore zadnjih dni. Naprej grem čisto nova.
Med hojo premišljujem o tem, zakaj pravzaprav hodim na camino. Bi rekla, da zato, da doživljam svoje dni takšne, kot si jih je zamislilo življenje samo. Brez kontrole in načrtovanih podrobnosti. Pustim se obdariti s stvarmi, za katere niti ne vem, da obstajajo. To pa mnogo lažje naredim na poti kot doma.
Pred Škocjanom, ki bo naš današnji cilj, složno ugotovimo, da je bila razpolovljena prva etapa odlična zamisel in da bo hoje do Škocjana povsem zadosti. Župnik nam prihiti naproti takoj, ko se začnemo spraševati, kje je župnišče. V itangleščini nam razkaže hišo, sobica s 5 posteljami je kot ustvarjena za nas. Na sredi stoji daljša miza, na voljo pa sta tudi dve kopalnici. Bojan nad svojo posteljo uzre natanko tako sliko Jezusa, kot je nekoč krasila spalnico njegovih staršev.
V pizzeriji La Caraffa ni na voljo hrane brez glutena, ki bi Anči prišla zelo prav, sicer pa so jedi odlične. Oči se mi po dolgem dnevu kar same zapirajo: dušo krasi praznični nasmeh, telo pa odločno kliče po postelji.
Konec dneva prinese še prhanje in obvezno romarsko tlako – pranje oblačil. Z dnevom smo zadovoljni, utrujeni pa vsi po vrsti tako, da zgodaj popadamo v postelje.
“Mi smo res imeli namen, da si ogledamo tudi San Lorenzo,” se Anči opraviči višji sili. “Če so ga pa prestavili!”
Grazie, Isonzo
Goriški camino / dan 2
Škocjan/San Canzian d’Isonzo — Vrh/San Michele del Carso
25 km
Podarimo si konkretno mero spanja. Praktično vsi smo prejšnjo noč nabrali nekaj minusa, kar je zame olajševalna okoliščina: nihče ne kaže želje po hoji s čelko in vstajanju sredi noči. Zdelala pa nas je tudi pripeka.
Zjutraj dobim kavo v posteljo, kar doživljam kot absoluten luksuz. Bojan je ta kavalir, ki natuhta kavni avtomat in dostavlja damam male dišeče skodelice. V postelji najdem mali biser. Spomni me na kraljično, ki ji je zrno graha pod debelimi žimnicami kradlo spanec. Meni ga ni. Čeprav nimam podatka o modri krvi v svojih žilah, se počutim prav kraljevsko. Veliko delo s knjigami je opravljeno, narejen je prvi pohodniški zamah in izdaten spanec me je vrnil med žive.
V dan nas pospremijo debate o podjetništvu, medtem ko razmetano imovino potiskamo v majhne prostornine svojih nahrbtnikov. Župniku se z nekaj cvenka oddolžimo za izkazano gostoljubje, ob poslovilnem selfiju pa prejmemo še božji blagoslov. Selfi z dodano vrednostjo!
Pot nas vodi ob čudovitih makovih poljih, kjer zastaja dih in so posnetki neizbežni. Naša četica se razpotegne in z Anči nekoliko zaostaneva. Zgrešiva oznako in pomotoma zavijeva v mesto Pieris, namesto da bi se podali skozi podvoz proti Turjaku. Napako izkoristiva za skok na kavo in tudi za namestitev preventivnega obliža. Stopalo me namreč blago opozarja, da nekaj z njim ni čisto prav, in zdaj hvala bogu že vem: hitro reagiranje je pot do uspeha! Že večkrat sem preprečila nastanek žulja, če sem dovolj hitro pritisnila Compeed obliž na kritično mesto. Mogoče sva ravno s tem namenom zgrešili nalepko. Mogoče.
Med nadaljevanjem na tleh najdeva blazinico za sedenje, ki jo prijateljica takoj prepozna: njen Bojan jo je izgubil ali pa spustil namerno na tla, da naju opozori – kajti blazinica se nahaja ravno na križišču, kjer morava zaviti vstran. Če je res prvo ali drugo – oboje je lahko razlog za hvaležnost.
Skupinica se ponovno sestane na velikem piknik placu ob Soči, kjer bogato senco naseljujejo številni prenosni žari in širijo omamne vonjave. Skupine, družine in rodbine se predajajo poletnim radostim: soncu, vodi in svobodi. Ob roštilju, ki stoji tik ob poti, Andreja navihano reče: “Grazie!” in se nasmehne lastnikom v bližini. Zlato zapečene ražnjiče bi z lahkoto spravili v promet!
Hodimo pod akacijami, ki se razkošno bahajo z dišečimi cvetovi, nato pa po zelenem nasipu s sijajnim razgledom na okolico. Tudi na barvite čebelnjake ob poti. Oprezamo za najprimernejšim mestom za kopanje in bogovi nam stojijo ob strani: po prečkanju glavne ceste nas krajši ovinek izven poti privede v sama nebesa. Samotna bela prodnata nabrežja je dobro stvarstvo položilo pod rečno lepotico in jih očistilo človeške prisotnosti. Lahko se prepustijo osvežitvi v Evinem kostimu tudi drugi, ne samo jaz. Odvržemo krpice in se zalučamo v Sočo. Osem stopinj ima, preberem kasneje, ampak to bržkone velja za višje predele. Tudi če ima tule v svojih plitvinah kakšno stopinjo več, se v mislih ponosno trepljamo po ramenih. Razprostremo svoja prerojena telesca na brisače in uživaško pijemo zdaj blagodejne žarke sonca. Pred odhodom se še enkrat poslužim prozornih globočin. Če sem prišla čez mejo samo po to uro, je bilo vredno!
Korak je ponovno lahkoten, pogled pa počiva na rdečih glavicah maka, ki se mešajo z belimi in rumenimi cvetovi ob poti. V Zagraju se oziramo za bližnjico, ki bi nam nekoliko pokrajšala etapo, čaka nas namreč še kar nekaj vzpenjanja. Ampak najbližjo Kavarno Mambo so pretkano postavili v središče mesta in hočeš nočeš moramo raztegniti korake do tja. Mesna obleka, kot rada reče Sanja, ima svoje potrebe in pot ne bi bila enaka brez užitkov ob postankih.
Ob grizljanju čipsa in osvežilnih napitkih kramljamo o duševnem zdravju. Kako dobro ga bomo podprli na tem caminu, razmišljam, ko zavijam z mestnih ulic na prve kraške grebene. Lepe gozdne stezice, obdane z naravno zeleno zaveso, vodijo proti cerkvici Santa Maria del Monte in mi v navdušenju širijo prsni koš: to je to! Kakšno razliko naredi gozd sredi vročega dne! Preplavi me spoštovanje do tega naravnega čudesa, gozdnega ambienta, ki mi vedno znova vrača ravnovesje, jasnost in mir.
Pokličem “Affittacamere sobe Ana”, kjer se danes nahajajo naše postelje. Zdi se, da imamo precejšnjo srečo, da smo jih našli, kajti etape smo lahko prikrojili svojim željam. Gospa Nerina na drugi strani povezave nam prijazno pušča svobodo glede časa prihoda. Še dobro, kajti vzpon na San Michele del Carso se zavleče precej dlje od pričakovanj. Poti so čedne, senčne, na kamnih se bleščijo sveže pleskane bele oznake Goriškega camina.
Srečam italijanski par in gospo zelo zanima, kdo smo in kam gremo. Brez presečne množice najinih jezikovnih znanj izmenjava informacije o vseh etapah! Zadovoljno lovim prijatelje skozi tunelček, ki deluje kot zelena bob steza, objema me zvočna kulisa ptičje pesmi. Vojna obeležja, kot je velik obelisk sredi gozda, me s svojimi zgodbami ne pritegnejo. Ne razumem, kakšno korist zame in za svet bi lahko imelo vživljanje v vojne grozote.
Skozi San Martino del Carso, kjer smo – neuspešno – poskušali najti prenočišče, pot vodi vztrajno navzgor do spomeniškega območja na vrhu Debele griže. Volja že malce peša. Vsakič, ko mislim, da sem na vrhu, se za ovinkom prikaže nova strmina. “Nobenemu vrhu ne moreš več zaupati,” komentira Sanja, ko ji v dogem telefonskem pogovoru zaupam to podrobnost. Med klepetom tudi zgrešim nekaj klicev gospe Nerine in oznake pri Muzeju del Monte, ki bi nas po krajši poti privedle do cilja, Vrha svetega Mihaela. Ampak oznake zgrešijo tudi ostali, ki ne klepetajo. Družno torej podaljšujemo drugo etapo v raztegnjeni četici. Asfaltirana obvoznica našim utrujenim nogam ni v prid, a privede nas vendarle do vasice San Michele.
Gospa Nerina nas že pričaka pred Lokando Devetak. Ni nas uspela priklicati, ampak nič hudega. Za prazne želodčke bodo poskrbeli sorodniki v gostilnici, za utrujena telesa pa njene postelje v spodnjem delu vasi.
In tako se zgodi. Po prijetnem druženju za mizo se sprehodimo do naših sobic, Andreja pa si izbere privilegij, da se z lastnico zafura navzdol z avtom. Izbere si edino enoposteljno sobo – privoščim ji to razkošje – ostali pa se po dva in dva razporedimo po hiši. Z Ireno, mojo cimro, poklepetava o njenih nedavnih prelomnicah, pa tudi o knjižnih projektih, ki mene zaposljujejo v zadnjih tednih. Doslej sva bili le bežni znanki in tem za pogovor je na voljo precej.
Vedno mi je zanimivo druženje z nekom, ki ga ne poznam zares ali dolgo. Ljudje vsebujejo toliko modrosti!
Ko luči ugasnejo, hvaležno ugotavljam, kakšna harmonija se pretaka med nami in kako preprosto je skupno potovanje. Sprejemanje vsega, kar pot prinaša, in vseh, takšnih kot smo, je pravi blagor. In ob nas prhutajo še angelska krilca! Spomnim se na obe kopanji v turkizni reki, neprecenljivi osvežitvi sredi vročih dni. In spomnim se na leseno klop, pravo mojstrovino ob poti, iz katere je umetniška roka izrezljala napis. “Grazie, Isonzo.”
Hvala, Soča. Hvala, dragi ljudje. Novega jutra in novega dne, ki me bo ponovno privedel na slovensko zemljo, se zares veselim.
Zahajanja
Goriški camino / dan 3
Vrh/San Michele del Carso — Mirenski grad
16 km
Etape, ki se kitijo s kratko razdaljo, imajo silno lepo lastnost: omogočajo počasno jutro.
Obožujem počasna jutra. Brez bremena, ki ga zelo oddaljeni cilj že zjutraj naloži na ramena, lahko zajamem dan v svojem ritmu. Pozobam zajtrk, ki ga je gospa Nerina že zvečer namestila v naše sobane. V miru spakiram vsepovsod razobešeno kramo in spotoma poklepetam o tem in onem. Nihče ne priganja, niti sebe niti drugega.
Irena, Andreja in jaz se tako sredi dopoldneva vendarle odpravimo na pot – v blagi mir odmaknjene vasice. Čez Devetake nas premljajo ptičje serenade in vonj dišečih vrtnic, ki ponosno stegujejo svoje popke skozi ograje.
Anči in Bojan si privoščita še več počasnosti. Ob našem odhodu je pogled na prijateljico prava prispodoba užitka: z zaprtimi očmi in kavno skodelico v roki se sedeč pred hišo nastavlja sončnim žarkom. Privoščim, privoščim.
Me tri pa pogumno v nove zmage! Najprej pa v nove … khm, napake. Takoj sredi vasi zgrešimo nalepko, se povzpnemo na vrh naselja na napačni strani in naredimo nekakšen “ogrevalni krog”. Že pred uradnim začetkom mi torej z lasišča curljajo potočki. Sem omenila, da nismo šle na pot prav zgodaj?
Potem le zakoračimo v pravi smeri, ampak z oznakami je ta dan kar križ. Naletimo na zavajajočo nalepko na levi strani ob poti, na isti strani pa se tudi odcepi manjši kolovoz. Pogledam na zemljevid na spletni strani www.itergoritiense.eu in se izognemo zablodi, ne vemo pa, da Anči in Bojan ne bosta te sreče. Kmalu pridemo do križišča štirih poti brez oznake – spet nas rešuje splet. In nekoliko me jezi … Bom morala podleči pritiskom in si naložiti gps sled?
Sledi so dejansko na voljo, ampak jaz se tej metodi nekako staromodno upiram. Toliko lepše mi je hoditi s pogledom, obrnjenim naprej, naokrog in nekoliko navznoter, kot pa slaboumno zreti v ekranček v dlaneh.
Za tele nalepke moram povedati Nacetu, si rečem. Mogoče se pa srečamo na Sveti Gori!
Pot čez Brestovec spremljajo težke zgodbe, ki jih je v te lepe konce zasejala zgodovina. Na Brestovcu, od koder je mogoče nadzorovati naraven prehod iz Gorice do Tržaškega zaliva, je imela avstro-ogrska vojska urejeno opazovalnico. Po šesti soški bitki, ko so italijanske enote zasedle vrh, so zgradile obsežen sistem strelskih jarkov, povezan z drugimi obrambnimi položaji na Doberdobski planoti.
Strelski jarki so arhitektura, ki poraja številne zakaje in kakoje, če se ustaviš ob njih. Del Muzeja na prostem pa je tudi topniška kaverna, zgrajena 1917. V njej je bilo nameščenih osem topov, obrnjenih proti Komenskemu Krasu. Danes pa so v tem tunelu vrh hriba kovinske instalacije, ki pričajo o dogajanju na Krasu med prvo svetovno vojno.
Vstopim v tunel, edina od treh. Nekoliko me žene radovednost, malo pa prijeten hlad, bom kar poštena. Postavitve me pritegnejo z oblikovalskega stališča, z vidika pripovedovanja zgodb in kreacije prostora. Zadevo torej vzamem bolj kot strokovno ekskurzijo za svoje področje, v zgodovino pa se ne poglabljam preveč. Spotoma se me vseeno dotaknejo besede pričevalcev, izdolbene v talnih ploščah.
Ko se spuščamo navzdol proti glavni cesti, naletimo na Bojana in Anči, ki se bližata tunelu iz druge smeri. Podelimo mnenje o zavajajoči nalepki, ki ju je res zvabila na kriva pota. Ampak zdaj smo tu, vreme je lepo, okolica še bolj in razlogov za slabo voljo pravzaprav ni veliko.
Naše poti se ponovno razidejo. Ko želim zmečkati konzervo od pijače, se urežem v palec. Irena in Andreja sta že ušli naprej in sama moram rešiti zadrego. Ravno prejšnji dan je Anči govorila o tem, da mora prva pomoč biti na vrhu nahrbtnika, moja pa še vedno ždi na dnu pod vsem, kar nosim s seboj. Ah ja. Zložim vse ven, vmes ližem kri, da mi ne curlja povsod. Končno se dokopljem do obližev in zakrpam prst, potem pa hitro naprej. Čez dva ovinka, ki me konkretno spustita navzdol, se spomnim, da sem nemara imela palice. Hm … Moje lepe modre palice, le kje so? Najdem jih na mestu obližev in oblizov, ki je seveda visoko. Zaradi takšnih primerov je prikladno hoditi s palicami, nabranimi v gozdu! Če jih pozabiš, ni drame.
Spustim se do ceste, precej prometne, in se oddahnem, ker na drugi strani pot kmalu spet zavije v naravo. Vem, da je pred menoj dolg vzpon, ampak hvaležno ugotavljam, da gre za blage naklone in razkošno senco. Obratno bi bilo slabše.
Na veji, ki se steguje na sredo poti, najdem obešene gatke. Situacija se mi zdi komična, ker je Irena zjutraj obešala spodnjice na nahrbtnik – na nek poseben način znotraj majice – in izrazila skrb, da jih mogoče izgubi. Ampak meni se ta trenutek niti približno ne zdi možno, da so to njene hlačke. “Če bi jih izgubila, ne bi visele ne veji,” pomislim, jih fotografiram in grem naprej. Še zdaj mi je ob tem malo nerodno. Kako čudno delujejo človeški možgani. No, gatke kasneje prineseta Bojan in Anči. Konec dober, vse dobro.
Dolge serpentine me počasi dvigajo, nekje spotoma tudi vstopim iz Italije v Slovenijo. Oznak ni, tako da v resnici ne vem, kje je meja. Opazim pa, da mimoidoči kolesarji zdaj pozdravljajo v slovenščini.
V senci ob poti zagledam dve bitji, sedeči na tleh, in mislim, da sta se prijateljici odločili počakati mene. Na moj “Živjo, punci” dobim odgovor: “Živjo, Eva. Jaz sem pa Melita Bole.” Skoraj me popade smeh, kajti tej isti Meliti sem pred komaj nekaj dnevi pošiljala po pošti svoj camino izdelek. Sicer pa se ne poznava. Seževa si v roke tudi s Heleno, Melitino sopotnico. Srečanje je prisrčno, vse tri dame smo vesele tega nenadejanega snidenja. Ugotavljamo, da nas je kljub praznikom malo – romarskih duš na tem caminu. Ampak Goriški camino je še dojenček, komaj lani je privekal na svet in moramo mu dati čas, da začne privabljati množice.
Skupaj se sprehodimo do mesta, kjer pa res čakata name Irena in Andreja. Moji novi znanki jo popihata naprej, me tri pa v stari zasedbi in svojem umirjenem ritmu nadaljujemo s hojo. Doleti nas asfalt, vzpon in ubijalska vročina, nobene strehice, nobene sence … nič. Spet nekoliko zaostanem. Razveselim se nalepke s salomonovim vozlom, ki me z asfalta povabi na prijaznejše terene, a me hkrati zaskrbi za prijateljici, ker ju ne vidim pred seboj na precej dolgem ravnem odseku. Sta videli oznako? Poskušam ju priklicati, pošiljam sms-e … in med temi manevri sama zgrešim križišče, kjer bi morala zaviti! Ko se končno slišimo in ugotovim, da sem ga pobiksala, sem že precej naprej. Poškilim na Google in sklenem, da se bom povzpela na Cerje po drugi poti, z druge strani.
Ampak moja pot se začenja vedno bolj nagibati navzdol, Pomnik miru na Cerju pa se dviga nad menoj. No, očitno bom danes bolj pomnila svoje napake kot mir, si rečem, in sklenem, da bo moja pot pač slej ko prej trčila v tisto, ki se spušča s Cerja. Tam bom počakala skupinico. Ampak moja pot dolgo ne trči v nič. Niti ene vertikale ni, ki bi lahko prijatelje dostavila k meni. Poleg tega me dražijo z novico, da je na vrhu odprt lokal s pijačo in jedačo. Oh ja. Pa tako bi dobro del en radler! Jaz pa krožim okrog hriba po isti izohipsi, makadam se niti ne dviga niti ne spušča, samo neskončen je, brez oznak in popolnoma brez sence.
Končno prispem do križišča, kjer najdem nalepko z oznako Goriškega camina. Aleluja, vsaj to. Spuščam se po poti, ki je zdaj prava, in sklenem v prvi senci počakati prijatelje. Petnajst minut posedim na neprijaznem skalnatem terenu, blagoslovljenem s senco, in pojem zadnja dva kivija. Potem me začne glodati dvom, ali bodo oni sploh res prišli tod mimo. Napotim se proti Mirenskemu gradu – tam se zagotovo najdemo!
Čeprav se grad vseskozi prikazuje v vidnem polju, je do njega dolga pot. Spust je dolg kot ponedeljek, vzpon na hribček, kjer kraljuje današnji cilj, pa se tudi razpotegne v pol ure hoda. V idilično okolico duhovnega središča, v katerega se kasneje kar malo zaljubimo, prisopiham ne vedoč, ali sem prva ali zadnja. Povprašam po osebju in preko nekaj posrednikov pridem do Eme. Prijazno dekle mi predstavi vse, kar moram vedeti: kje so naše postelje, prhe in jedilnica. Kot kaže, sem prišla prva na cilj.
Soba se kmalu napolni z znanimi obrazi. Po odrešilni prhi se vsa romarska druščina odpravi v jedilnico v sosednji stavbi. Pri večerji si delimo mizo z Melito, Heleno ter Martinom in Veroniko iz Ljubljane, v sosednjem prostoru pa večerja 60 udeležencev duhovnih vaj. Nato se povabimo na sončni zahod, vreden ogleda. Nebo nad obzorjem žari v ognjeni paleti barv in hrani naše duše. Hvaležni za darila stvarstva, ki barvajo naše poti, se poslavljamo od dneva. Zdravi in močni smo s koraki premerili še en nov košček naše lepe dežele.
Kako bi rekli pojavu, da v enem dnevu večkrat zaideš? Zahajanja? There is no wrong turn on right path, je misel, ki se pravzaprav najbolje prilega dnevu. Ni napačnega ovinka na pravi poti.
Zdi se, kot da je na naši poti res vse prav. Celo napake.
Med maki in vrtnicami
Goriški camino / dan 4
Mirenski grad — Nova Gorica
19 km
Mirenski grad nam dostavi mnogo daril: odlično večerjo in zajtrk, udobne postelje, urejene kopalnice, blažen mir v objemu narave in prijazne ljudi. Andreji pripravi celo posebno presenečenje: znanko iz litijskega konca. Z Emo se namreč poznata. Ženske članice odprave pa priložnost zvabi tudi k jutranji maši. Prikladno blizu je in na zajtrk skočimo takoj po zaključku!
Pri jutranjem obroku rečemo besedo, dve o portugalskem caminu z Melito in Heleno. Z Andrejo sva poznavalki, onidve se šele odpravljata tja. Ko okrepljeni vstajamo od mize, naredimo še posnetek z Emo, potem pa se že spuščamo z grajskega griča.
Pot vijuga po ravnini med dišečimi vrtnicami, ki nas pozdravljajo skozi ograje, in makovimi polji, kjer tisoče rdečih cvetov jemlje dih. Pogovori se dotikajo naših dušnih poti in izzivov, ki jih naplavlja življenje vsakomur na drugačen način. Naletimo na zanimivo drevo, na katerem so si veje podale roke in se povezale med seboj. Vzamemo si čas in si ga ogledamo z vseh zornih kotov. Kot pravi maneken se nastavlja mimoidočim in zagotovo je med najbolj fotografiranimi objekti cele poti.
Pogled upiramo v Sveto goro, ki se kot naš končni cilj ponosno dviga proti nebu. Za menoj se vrh vzpetine svetlika Cerje, ki mi je dalo vetra, in Mirenski grad, ki me je tako prijazno gostil. Zobamo prve češnje, ki se nad pločnikom barvajo v rdečo. Asfalt in vročina se spet povežeta v mučilni tandem in nas prav potisneta v varno senco trgovskega centra. Osvežilni napitki z dodatkom kofeina so postali naša stalnica in tudi tokrat se ji ne izneverimo.
“Na IDB- ju ravno nismo,” reče Bojan. Po mojem začudenem pogledu pojasni: “Izležavanje do bolova.”
Skozi Športni park Šempeter spet zakrožimo v italijansko Gorizio. Zvoki žabje svatbo se razlegajo po prostoru v bližini vodnih kanalov. Pod dolgim lipovim drevoredom se bližamo stari goriški ulici, ki je nekoč gostila številne nakupovalce, s pogledom zakrožimo po glavnem trgu in se povzpnemo na grad. Okolje kliče po bolj prazničnem trku kozarcev: radlerje tokrat zamenjajo fotogenični oranžni napitki!
Po ogledu urnika za Festival vrtnic se odločimo še za vzpon do Samostana Kostanjevica. Zdaj ali nikoli! Če se prej odpravimo v hišo ali na večerjo, bodo vrtnice zaprle svoja vrata in cvetove. Sprehajamo se skozi vrt, ki si najbolj od vseh zasluži to ime: vrtnice so njegovi edini prebivalci, cvetov v svojem razcvetu pa je na tisoče. Nekoliko smo sicer razočarani nad dejstvom, da se festival komaj začenja, vrtnice pa se zdijo že kar malo odcvetele. Ko se napotimo proti hiši, ki nam bo nocoj brezplačno ponudila svoje zavetje, pa najdemo tisto pravo kraljico vrtnic: desetine osupljivo lepih rožnatih cvetov brez napake zre v nas s preprostega žičnega ogrodja ob poti. Brez parcele vrh hriba, brez strokovnega vodenja, brez vstopnine. Kraljica zares.
V hiši dobre gospe najdemo ključ, se vselimo in odložimo nahrbtnike, potem pa v lov za hrano! Gostišče Fabrka nas najbolj prepriča s hamburgerji, ki nam zaradi pozne ure padejo v slepič. Na menuju pa zagledam tudi – ne uganeš – padronske zelene paprike! Specialiteta, ki mi je na španskih camino poteh prirasla k srcu in brbončicam, tudi na slovenski mizi tekne kot le kaj. Duh camina je pripeljala v Novo Gorico!
Nato se pošetamo se do Qlandije, kjer v ogromni špeceriji opravimo mini nakup: nabavi samo vsak svoj zajtrk. Dogovorimo se, da bomo vrh Svete Gore poskusili doseči do maše ob 11.30 in ujeti vlak v Solkanu ob 15.56.
Torej je jutrišnjemu počasnemu jutru odklenkalo.
Dotikanje meja
Goriški camino / dan 5
Nova Gorica — Sveta Gora — Tržič
16 km
Nahrbtnike imamo zjutraj res na ramah ob 7.45, kar je za marsikoga pozna, za nas pa prav spodobna ura. Smo nekoliko tudi na dopustu, razumi nas. Od železniške postaje, kjer računamo, da se podpremo s prvo kavo, nas loči pol ure hoda. Kava se res na postaji skuha za nas, pijemo pa jo na že kar vročem soncu.
Čas prehitro beži in Andreja se že začenja poslavljati od božje besede, ki naj bi ji prisluhnila na gori. Ker vem, da ji to veliko pomeni, pospešim korak proti Solkanu in zaspano četico nekoliko prebudim. Anči predstavi brilijantno zamisel, da v baru ob vznožju Svete Gore oddamo nekaj prtljage, da nas bodo nahrbtniki manj pritiskali k tlom. Gravitacija naših teles bo povsem zadosti, se strinjamo in res nam prijazen natakar pomoli ključ, s katerim lahko dostopamo do praznega prostora ob lokalu.
Hvaležni za to milost se lotimo vzpona. Tisti, ki nismo preveč hribovske sorte, imamo pred njim nekaj strahospoštovanja, negotovosti in dvomov. In zdaj nas preganja še čas!
Dvodelni vzpon je pričakovan, a vendarle me presenetita naklon in dolžina. Lotimo se ga v tišini, vsak v družbi svojih misli.
Ozka travniška stezica ne ovinkari, skoraj v ravni črti vodi kvišku in se dolgo ne neha. Srednji ravninski del blagodejno poskrbi za umiritev diha. Redno skrbi za lično uokvirjen pogled na Sveto Goro, naš današnji cilj. Zadnja strmina pa ponovno preizkuša vztrajnost in moč.
Z Andrejo sva počasnejši člen naše romarske verižice. Ker sva premalo natančno povprašali strica Googla po razdalji, se veseliva samo šestih minut do vrha, a razočarani ugotoviva, da imava do vhoda v cerkev še pol ure hoje. In ravno toliko še manjka do začetka maše, huh. Zaženeva se v strmino, a kmalu ugotoviva, da s tem tempom ne bo šlo. Stezice, ki vedno bolj spominjajo na strmo stopnišče, ne poznajo usmiljenja. Visoki raztežaji zahtevajo, da iztisneva iz sebe zadnje atome moči, in ko se končno veseliva prihoda do ceste, naju onkraj nje čaka še ena kalvarija – iz pravih stopnic. Tudi te vijugajo sem in tja in na vsakem ovinku presenetijo s še eno stopniščno ramo.
Skozi vrata Bazilike Kraljice Svetogorske vstopiva natanko v trenutku, ko zvon naznani začetek obreda. Prepoteni in izmučeni se prepustiva hladu in božji besedi, srce in um pa počasi preplavljata ponos in zmagoslavje.
“Tale pot pa čisto izžame!” kasneje komentira Irena, ko posedimo ob čajih in radlerjih. Izžame zares. Tudi sama sem jo doživela tako in poskušala osmisliti to epsko zaključno preizkušnjo.
Noben camino ni samo lahek in lep. Vsak ima tudi dolge odseke, kjer asfalt pod koraki puhti od vročine, oznake, ki manjkajo ali zavedejo, ter klance, ki so daljši in strmejši, kot bi želela. Vsak vključuje preizkuse volje in v mnogo pogledih pahne v neudobje. A ravno skozi te neželene koščke sestavljanke postajam tisto, na kar sem nekega dne ponosna. Šele z dotikanjem lastnih fizičnih meja znam spustiti in prepustiti kontrolo tisti sili, ki je za to ustvarjena – življenju samemu.
Zato je moj Goriški camino zgodba o zaupanju. Je zgodba o predaji darov in strahov v roke tiste veličine, ki jih bo najbolje znala uporabiti, požlahtniti, preobraziti. Je zgodba o gledanju širše in onkraj. Je klic k sproščenim mislim in povabilo v lahkost bivanja.
Camino po caminu
Goriški “camino dojenček”, rojen komaj lani v mešanem zakonu med italijansko in slovensko zemljo, ni nebogljen. Raste na trdnih temeljih naravnih lepot in ima ljubeče skrbnike. Poleg tega se kobaca iz plenic priročno blizu, zato te obisk ne bo stal premoženja. Kdo ga ne bi imel rad? Oprostili mu bomo kakšno nerodnost – manjkajočo oznako ali dve – dokler se fant suvereno ne postavi na noge. Uporabo gps sledi pa do takrat, khm, prijazno priporočam.
Take me to a place where I can hear my thoughts, še vedno odmeva napis na plastenki, ki se je prvi dan hoje znašla na naši mizi.
In mi smo šli in slišali svoje misli. Mnogo njih podelili in marsikatero tudi prekopicnili na glavo. Umili svoj možgan v bistrem potočku, kot bi rekla moja Sanja. Pet kratkih dni, a velikih po učinku. Izpeljanih v složnem sobivanju, kjer vse teče in se dopolnjuje. Načrtovanih ravno prav, da je v njih ostajal prostor za čarobnost in prhutanje angelskih krilc.
Vesela sem, da smo s pohodom od Ogleja do Svete Gore okrepili telesa, medsebojne vezi in nahranili duše. Verjamem, da so naše prošnje in namere prispele tja, kjer bo zanje zgledno poskrbljeno. In popolnoma sem prepričana, da naš Goriški camino še ni rekel zadnje. Kot vsi njegovi predhodniki bo odmeval v mislih, besedah, dejanjih in morda šele čez mesece postavil zadnjo piko.
Piko za tisto božansko spremembo, ki se je zasejala na poti in si jo naša življenja zaslužijo.
