Camino Inglés

TRI G(ENE)RACIJE
Camino Inglés | dan 0 | Tržič–Benetke–Madrid–A Coruña

“Seveda pojdi! Ti boš zmogla!” oče takoj primakne svoj piskrček k odločitvi. Ko mamo povabim, če bi šla na camino s hčerjo in vnukinjo, seveda malo okleva. Kot okleva vsak.

Če dobro pomislim, se mi to zdi kar v redu. Caminu pritiče, da se ga lotimo – ne s strahom, ampak s spoštovanjem. Tako prvič kot drugič, tretjič … šestnajstič.

Moja mama je nekdanja učiteljica angleščine in šteje 77 pomladi. Camino Ingléz se ozira proti angleški obali in se razteza čez 7 etap. Zdi se kot ustvarjen zanjo. Kdaj, če ne zdaj? Kje, če ne tu?

Po kupljeni tretji vozovnici se meni življenje ne spremeni bistveno. “En teden pred odhodom bomo začele mazati stopala, pa za čevlje je dobro kak mesec prej pogledati,” razmišljam na glas.

Mati pa priprave vzame resno. “Danes sem ponosna na prehojenih 16 km! Predvčerajšnjim jih je bilo 13, včeraj pa samo 10,” mi poroča z dopusta v Červarju. Svojo že itak solidno kondicijo nadgrajuje tudi v domačih koncih: s poletnim shuttle busom se vozi v podljubeljsko in jelendolsko dolino ter pridno pešači navzdol. V škatlo zlaga opremo za na pot, tehta majice in preučuje moje nogavice.

“Imam že kalodont!” je stavek, ki dober mesec pred odhodom odlično odslika njeno predanost. Zares je pridna pripravnica in meni je ta njena odgovorna drža silno všeč. Verjetno ne bo pomembneje vplivala na moja pohitrena last minute pakiranja, da hčerinih kaotičnih epizod pred odhodom niti ne omenjam … V povprečju bomo pa solidno odgovorna odprava.

V sredini avgusta grem skupaj z mamo in Sanjo na popoldanski pohod in mati med drugim omeni: “Imela sem zlomljeni dve vretenci enih pet let nazaj, zato se malo bojim nahrbtnika.” Jaz sem na to malo pozabila. S Sanjo se malo gledava in najina pogleda govorita: ups. Sva se s povabilom kaj prenaglili?

Učimo se o asfaltu. Mati pravi, da je bila v gozdu po 15 km še čisto v redu, zdaj pa jo pečejo podplati, ko gremo po cesti. Dejstvo je, da so predvsem ob koncu dneva noge zelo občutljive na podlago. Hodile bomo ob cesti, če bo možno. Trava, pesek … vse je boljše kot asfalt ali beton.

Kak mesec pred odhodom odgovorna tretjina našega tima izrazi skrb, da bodo v septembru albergi polni. Ker se itak ne moremo iti tiste najlepše romarske spontanosti – spiš tam, do koder te prinesejo noge – sklenemo prenočišča rezervirati. To ni v skladu z mojo “romarsko doktrino”, ampak včasih je dobro biti tudi manj načelen in bolj praktičen. Sežem po telefonu, mailih, whatsapp-u in rezerviram postelje za vse noči razen dveh. V krajih, kjer so samo državni albergi, rezervacij ne sprejemajo. Tam bomo pač preizkušale zaupanje – vprašaj čez tri dni, kako je šlo.

Pred odhodom mami predstavim razkošno arhitekturo Osprey nahrbtnikov in vsak del opreme podvrževa skupni presoji. Natisnem Gronzejeve zemljevide, vozovnice, podatke o albergih in prevozih ter lične mapice izročim njej, ki me je rodila, in tisti, ki je dar rojstva prejela od mene. Ponosna sem na to vzorno pripravo in pospremim jo z besedami: “Hči leta!” Priznam, gre za frazo, kopirano od Sanje, ko je našla pelerino in hitrosušečo brisačo za mamo. Lahko imamo dve hčeri leta hkrati?

En izvod zemljevidov izročim tudi očetu, ki bo od doma spremljal naše korake.

“Želim ti veselo pakiranje in nepozabno pot treh generacij. Občudovanja vredne ste, vse tri,” preberem bodrilne besede Nike, tudi izkušene romarke, tik preden ugasnem računalnik.

Pripeljem Sanjo, ki se pakiranja in noči nasploh loti na svoj ustvarjalni način. V avto mi prinese tri naročaje stvari in jih strese na zadnjo klop. Pri meni doma jih skupaj še malo razredčiva, potem pa ona še pozno v noč uraduje. Ureja stvari za svoje bodoče študentsko življenje, ki jo bo zadelo takoj po vrnitvi iz Španije. Pred odhodom jo najdem pod odejo na raztegnjenem fotelju, kjer sta skupaj z Luno zviti v klobčič. Izkoristiti je treba še zadnje skupne trenutke.

In tako se odpeljemo v jutro, ki se še ni niti zares rodilo. Tri gracije. Tri generacije.

Sin, brat in stric – v eni osebi – nas zapelje do vrat GoOptija na Dolgem mostu. Od mame se poslovi z besedami: “Že samo z odločitvijo, da greš, si zmagovalka.” Zame pa je mati zmagovalka zaradi komaj 4-kilskega nahrbtnika. Res je imela med pakiranjem pri roki izkušnje veteranke, ampak zakaj meni taka teža (lahkost?) nikoli ne uspe?!

Med svaljkanjem po letališčih Benetk, Madrida in A Coruñe si podajamo sendviče, nasvete, informacije in veščine. Veliko koristnega preskoči med generacijami in že v štartu se zdi, da se bomo vse tri v prihodnjih dneh močno nadgradile.

Učimo se priklapljanja na wifije, spremljanja porabe prenosa podatkov, uporabe Walleta, telefonske denarnice za boarding passe. Shranjujemo zemljevide v foto album, da bodo vedno pri roki. Uporabljamo prenosne baterije in raziskujemo prevoze z letališč.

V mislih se globoko priklanjam mami za sledenje tehnološki revoluciji, hčeri pa za hitri um nove dobe, ko na štiriurnem čakanju na letalo razkošno mečemo čas skozi okno. Ko bi se pa bilo treba počasi premakniti v smeri letala, Sanja začne zelo zagreto iskati powerbank.

Dolgi intervali brezdelja so zanesljiv znak, da sledi nekaj dramatičnega, verjemi. Polnilne baterije ni in ni. Varnostnika, ki ravno korakata mimo, Sanjo napotita na informacije na en konec, mene pa predstavniki AirEvrope na Lost & found na drugega. Mama ostane na našem “prizorišču brezdelja” in čuva nahrbtnike. Ker so vse poti do Lost & found “no-return”, torej enosmerne, se kmalu vrnem brez uspeha, ker si ne upam iti ven. Tudi Sanjini poskusi se izjalovijo. Medtem mama sklene, da nam ena izginula pravokotna škatlica ne bo kvarila občutkov in bo ona kupila powerbank Sanji – v zameno za telefonsko torbico, ki jo je prejela od nje. Sanjo najdem v trafiki, kjer si ogleduje powerbanke, in se hitro odločim za nakup slušalk, ki si jih že dolgo želim. Hčer pošljem v drugo trgovino, kjer sem ravno prej preverila ponudbo polnilnih baterij. Ko pridem tja, Sanje ni notri in mama – paznik prtljage na sredi najinih zmešnjav – me usmeri v trgovino na drugi strani avle. Tam najdem Sanjo, Sanja najde polnilno baterijo in jaz najdem mamo, naj gre plačat v trgovino. Čez nekaj minut me Sanja kliče, kaj se dogaja, ker mame ni nikjer. Izgubili sva mamo! Vse nahrbtnike, ki jih zdaj čuvam jaz, naložim na voziček in krožim po letališki avli, nato uporabim telefon. Pomaga! Mama jo je mahnila v napačno smer in se že vrača.

Kupimo baterijo, se pospešeno napotimo proti vkrcanju in Sanja navrže: “Razen tega, da smo totalen dizaster, smo super. Morš nek korake dobit,” še doda.

Naj ponovim: ne podcenjuj intervalov brezdelja. Daljši ko so, večja je možnost, da boš na koncu fejst tekel.

Let, ki nas iz Madrida ponese v A Coruño, je prvi let, na katerem res uživam. Od otrplega strahu do umirjenega diha med vzletom sem se prebijala počasi, kako desetletje je trajala ta pot. Danes pa doživim pravo letalsko ekstazo, veselje ob pospešku, ki se iz Sanje preliva tudi vame, dvig nad kosme vate, pravljične gmote snežne beline, ki jih ožarja zahajajoče sonce. V slušalkah – mojih novih! – doni naključni izbor ljubih melodij, ki jih spet lahko uživam v polnih decibelih. Na rami počiva glava moje hčerke, ki se je končno vdala spancu. Tik pred pristankom pa pred mojim oknom zažari še sonce v svoji polnokrvno rdeči izvedbi, o rumeni ni niti sledu. In ožarja mesto, nad katero se spuščamo prehitro: A Coruña je lepa kot nevesta, še nikoli doživeta iz zraka na tako slikovit način.

Dan je odigral svoj crescendo. In mama je prestala test kaotične tolerance z odliko, ugotavljava s Sanjo. Nimava se česa bati!